Idrijski tango

Tue, 08/24/2010 - 09:56 — gregor

Konec preteklega meseca nam je Idija znova postregla s tango festivalom, ki je bil tokrat prvič obarvan tudi s plesom, ki je pomemben del svetovne kulturne dediščine argentinskega tanga. Čeprav se tradicionalni argentici prej poistovetijo z glasbo, je v zadnjih dveh desetletjih postal ples eden najbolj prepoznavnih izvoznih artiklov in s svojo posebnostjo osvojil evropska srca, v zadnjem letu pa tudi prvo generacijo plesalcev iz Idrije. Prav na tem festivalu smo tako letos prvič videli tudi plesalce, ki so prav za to priliko prišli iz Italjanske Ancone in Bologne.

Idrijski festival nam vsako leto brezplačno postreže z uveljavljenimi in obetavnimi zasedbami iz slovenskega in evropskega prostora, ki jih mnogakrat vidimo tudi po največjih festivalih po Evropi in smo na velikih odrih zanje pripravljeni odšteti lepo vsoto. Tako smo v lanskem letu videli El Entrerriano, ki velja s svojim plesnim repertuarjem za enega najboljših orkestrov regije Alpe Adrija, vsi pa se tudi spominjamo legendarne zasedbe Distango z vsem poznanim Markom Hatlakom in kasneje v zasedbi z Bojanom Cvetreznikom, ter mnogimi drugimi, ki so kasneje polnili evropske dvorane. V prvih letih tega festivala smo redki izbranci tako imeli priliko zapesati vsaj na tonski vaji teh zasedb. Morebiti delam s tem tudi krivico vsem tistim orkestrom in posameznikom, ki jih v zadnjih devetih letih nisem slišal, saj smo plesalci na ta festival prihajali bolj neredno, za kar je glavni krivec pomanjkanje prilik za ples. Posebno doživetje vsakega plesalca je namreč ples na živo glasbo, ki bi popestril izkušnjo tudi mnogim ostalim obiskovalcem.

V zadnjih letih festival z izborom orkestrov pravzaprav kaže željo po samem plesu, saj plesno glasbo izvaja vse več orkestrov in s tem slovenskim poslušalcem prikaže vso raznolikost te kulture. Astorja Piazzollo, katerega repertuar obsega predvsem glasbo, ki je namenjena poslušanju, so v zadnjih letih popestrile izvedbe znamenitih orkestrov iz zlate dobe tanga. Aníbal Troilo, Carlos Di Sarli, Edgardo Donato, Miguel Calo, Osvaldo Fresedo in Osvaldo Pugliese, ter številni drugi avtorji glasbe, ki jih je idrijski festival približal slovenskim glasbenim sladokuscem in kažejo na nesluteno število skladb in njihovih izvedb, ki so del kulture, ki jo je v zadnjih dvesto letih oblikovala prav kultura evropskh priseljencev na argentinskih tleh. Morda je tudi to razlog, da nam je ta glasba tako blizu. V tango glasbi lahko začutimo korenine italjanskega juga, nemškega severa, francoskega šansona, glasbenega Tango Nuevo stila iz pedesetih leti prejšnega stoletja, katerega glavni predstavnik je največkrat slišani Piazzolla, pa tudi pridih jazza in klasike. Poslušalci festivala so tako spoznali, da tango ni samo tango, temveč vsebuje ta bogata kultura tudi tango valček, milongo in številne podzvrsti, ki s svojo živahnostjo in igrivostjo razblinjajo mit o melanholičnem tangu.

Navkljub recesiji, ki je v letošnjem letu zaznamovala tudi ta festival, smo lahko v petkovi izvedbi festivala slišali obetavno mlado zasedbo iz Celja quintet Gamma, ki je maloštevilno občinstvo navdušila z odličnimi izvedbami in zanimivim izborom skladb iz tudi manj znanega repertuarja Piazzolle, ter jo začinila z nekaj pikatnimi podrobnostmi iz Astorjevega življenja. Morda smo namesto dodatnega klavirja klavirksega dua Maje Tanjšek pogrešali kak drug inštrument, ki bi popestril sicer odlično izvedbo klasičnega repertoarja Piazzolle. Predvsem vsi plesalci smo na odru pogrešali pravi tango ples in so nas proti koncu koncertnega dela že pošteno srbele noge, saj je bila v okviru tega festivala organizirana tudi prva prava milonga v prostorijh idrijske plesne šole. Noge so pravzaprav srbele že med samim koncertom, saj je slabo vreme odkrilo odličen prostor idrijske glasbene šole, kjer bi bilo mogoče zaplesati na živo glasbo.

Ob pomanjkanju izdatne reklame je bila tudi sama milonga slabo obiskana, vendar smo si vsi prisotni lahko obliznili vse prste ob odličnem paru iz srednje Italije, kakšnega na slovenskih plesiščih vidimo bolj redko. Vsekakor izredna prilika za vse plesalce prve generacije, ki kaže na velik plesni potencial tega festivala. Plesalci bodo seveda gotovo prišli, ko bomo za njih poskrbeli.

Sobotni del je festivalu dodal piko na i, saj je potekal v čudovitem ambientu gradu Gewerkenegg, ki žal ne omogoča plesa, saj so ob prenovi gradu neposrečeno izbrali tlake osrednjega atrija. Ples bi bil sicer izvedljiv ob postavitvi premičnega plesišča nekje ob odru. Izbor izvajalcev sobotnega dela, je to pomankljivost nadomestil z odličnim koncertom, ki je z vsako novo zasedbo samo stopnjeval izkušnjo festivala.

Duet flavte s klavirjem nas je sprva vpeljal v vzdušje grajskega dvorišča in seveda smo tekom koncerta nekateri že opazili Gabrielo, ki je spremljala koncert nekje s strani. Argentinka Gabriela Alarcón je slovenskim plesalcem že poznana tako kot odlična pevka in tudi odlična plesalka, ki je izrazila obžalovanje, da sobotna izdaja ne vsebuje plesa-milonge. Kot odlična pevka in poznavalka svoje kulture nam je vsem še bolj približala zgodbo o tangu. Seveda to ne gre brez odlične zasedbe, ki jo je spremljala in tudi v njeni zasedbi ni šlo brez slovenskih glasbenikov.

Zadnja zasedba je povsem upravičila svoje ime trio Fuocco, ki je sicer postregela tudi s skladbami izven samega tanga, ki so pravzsaprav tudi del korenin iz katerih je tango izšel. Iskrena pohvala gre vsakemu posamezniku tega tria, ki nam je pokazal inovativno uporabo posameznega inštrumenta, ki presega samo igranje. Ko glasbenik preseže osnovno tehniko igranja, je lahko v njegovih rokah vsak inštrument tudi boben in še kaj drugega.

Deveta izadaja idrijskega festivala nas predvsem organizatorje pustila z mešanimi občutki in velikimi pričakovanji desete izdaje, saj je ponovno pokazala velik festivalski potencial tega na videz odmaknjenega in vseeno pomembnega dela naše domovine, ki s svojim slikovitim okoljem kar kliče po večjem evropskem tango dogodku. Mogoče gre velikokrat slabo obiskanost pripisati bolj času dopustov, čeprav nas pušča z občutkom, da ima sicer že precej razvita slovenska tango scena veliko število plesalcev, ki se jim sicer ni problem peljati v pet ur odmaknjen kraj na eno milongo. Zala, ki je sicer vsakoletna poslastica množice kolesarjev, pa je za slovenske plesalce vseeno pretrd oreh. Idrija sicer vsem utrujenim plesalcem omogoča številne nočitve, med karterimi hudomušno izstopa Divje jezero (soba v mladinskem hotelu), ki je sicer v svoji originalni izvedbi za obiskovalce zaprto. Obfestivalsko dogajanje nam je tako postreglo tudi s priliko, da razširimo znanje o Idrijski čipki in smo si lahko ogledali reprodukcije oblačil s čipko iz vse Evrope in ob enem tudi znamenito Valvasorjevo oblačilo s čipko. Idrija s svojo bogato zgodovino ponuja precej obfestivalskega dogajanja, ki bi lahko vsako leto privabile precej bolj števično občinstvo iz vse Slovenije in Evrope.

Ogled letošnjega festivala je pokazal, da ta del slovenske regije ponuja velik potencijal festivalskega dogajanja z ne maloštevilčnimi prostori, ki bi se lahko vključile v dogajnje in popestrile sam dogodek. To kar privablja plesalce iz vse Evrope v še tako odmaknjene kraje so ples na odprtem prostoru, po gradovih ali dvorcih in drugih prostorih z nostalgičnim duhom, ki ga v Idriji vsekakor ne manjka. Poleg žlikrofov, čipke in živega srebra je lahko tango še eden od prepoznavnih izvoznih artiklov te regije, ki je nam je že devetič zapored postregla s tango festivalom in svetu dala tudi enega najboljših harmonikašev, ki se je posebej proslavil tudi s tangom.

Nenazadnje gre pohvala za vztrajnost in organizacijo tudi samemu organizatorju Boštjani Peternelu, ki nam navkljub najrazličnejšim krizam vsako leto postreže s specialiteto za sldokusce. V upanju, da mu bo prihodnje leto globalna klima in razpoloženje sponzorjev omogočilo še bolj nepozaben dogodek, ima letošnji festival vsekakor pozitivno oceno. Prihodnje leto lahko s skupnimi močmi pričakujemo odmeven vseevropski tango dogodek.